Pridi pod najino brezo
v senčnato tiho goščavo.
Le midva poznava to stezo,
utišal bo mah vsak korak.
Veter bo v krošnjah zapletal
najine sanje ljubezni
in sonce bo v zlati kočiji
po nebu vozilo oblak.
Sonce je šlo v zaton,
že poje večerni zvon,
mrak je pokril steze,
ptice so utihnile.
Vračam se tih in sam
in z roso hladim si dlan,
v najini brezi se
nočne sence kot vile love.
Dolgo poletje hodila
skupaj sva v tiho goščavo.
Povej mi, sva res že popila
napolnjene čaše strasti?
Jaz pa še vedno te čakam
tukaj pri najini brezi
in skoraj ne morem verjeti,
da zdaj od nikoder te ni.