Ona mi luč življenja prižiga,
lepši ob njej zdi se svet.
Srcu je kot priljubljena knjiga,
čeprav jo poznam, rad si vzamem jo spet.
Če bi odšla, bi me zabolelo,
tisoč nastalo bi ran.
Zdaj pa je tu, oblečena v belo,
pozabil ob njej bom na fantovski stan.
Ker ona diši po pomladi,
ko zima je tu ali hladna jesen
in več kot sveta vsi zakladi
pomeni nasmešek mi njen.
Ker ona diši po pomladi,
ko zima je tu ali hladna jesen.
Ko nanjo srce se navadi,
z mano je, kamor grem.
Takega ni nikjer več dekleta,
take se več ne dobi.
Zdaj kot vrtnar najlepšega cveta
negujem jo, da se ji kaj ne zgodi.