Ko bo zunaj že mrak zakril bel oblak,
soncu zlatem ugašal nasmeh
in ko vetra šepet uspavanko pel,
bo v meni spet tisti nemir.
Kaj je tiho srce? Še čaka na te,
tvoj obraz, ki zakrit je v spomin.
Daleč si in s teboj bi šel spet nocoj,
kjer tvojih je sled še stopinj.
Ne moreš imeti vse, kar v naju je kdaj bilo
in pusti mi nekaj sanj, da mirno jih sanjam še.
Ne moreš mi vzeti vse, kar ni še zabrisal čas,
ne morem, ne morem izgubiti vse.
Naj še upati smem, ko tih je večer?
Pusti sanjati mi vsako noč.
Še je v meni nasmeh in tista pomlad,
ko pravljico šla sva iskat.