Ko v noči mi poletni z neba se prismehljaš,
srebrna luna, ki jo obkroža še zvezdic milijon.
Po stezi tiho stopam, od daleč slišim le,
da v stolpu ura polnoč odbila je že.
Rad te imam, kraljica zvezdnih noči,
kaj bi le sam poletne daljšal si dni.
Prav vsak večer isti nemir srca
vodi me tja, kjer si doma.
Kako sva se ljubila, povedati ne smem,
saj zdavnaj obljubila sva si, naj bo skrito ljudem.
Po rosni travi stopam, od daleč slišim le,
da v stolpu ura štiri odbila je že.