Zdaj, ko noč se v jutro že odeva,
se znova vrača dom v trenutke sanj,
a tu, kjer dolge so noči do dneva,
pozabljen sem in v sebi sam…
Slišim te, kako mi v nedrih tiha
ponujaš kruh, smehljaj, solze.
Še vedno tam si, ko polno vzdiha
domov želi si moje le srce.
Šel bom, za vedno vrnil se nazaj,
kjer čaka rodna gruda me domača
in tiho prosil jo s sklonjeno glavo,
naj ne sprašuje me, zakaj.
»To noč sem gruda, čutil tvoje le srce
in žulje rok od njiv, širokih polj…
In slišal sem, kako me kličeš,
nazaj me vabiš vse bolj in bolj…«