Sem hodil v Velenje
in srečal sem njo, rudarjevo lepo hči.
Se skrival v zelenje,
da videl me ni njen oče, prav vsak večer.
So rekli mi knapi: »Železen je mož,
na šahtu si služi kruh.
Mehkužnež mu hčerke pač speljal ne boš,
le to si zapiši v uh.«
Biti knap je lep poklic,
ponosno Velenjčan pove.
Pa čeprav sem črnih lic,
dekleta obrajtajo me.
Biti knap je zame čast,
na svetu pač lepšega ni.
Bo ponosen name tast,
pa hčerko z menoj poroči.
Pa sem se odločil čez mesece tri,
še sam bom rudar postal,
čez kožo bom skočil, kot šega veli,
pošteno se nagaral.
Zdaj sva kamerada vse dneve, noči
z legendo to knapovsko.
Morda pa mi rata, kar srce želi,
da v žlahto sprejel me bo.