Ko ziblje se v soncu naša dolina,
na griču stoji pradavna graščina,
pod njo pa se ribnik srebrni blesti,
krošnji tam ptica žgoli.
Ko skupaj z dekletom sva tu hodila,
sva neke noči v srcu sklenila,
da novo življenje sedaj se začne,
ki bo kot iz pravljice.
Postal sem samotni ovčar,
vse drugo na svetu ni mi mar,
na sončni planoti živim,
kot moji dedje hrepenim.
Postal sem samotni ovčar,
narava je meni le vladar,
ko trop mi po vas zacinglja,
mi sreča v srcu igra.
Ko zbere zvečer se naša družna,
oblije nasmeh ta srčna toplina,
če prav so utrujene moje roke,
nas grejejo skupne želje.