Moj korak se rad ustavlja,
na samoti sred gozdov,
kjer v daljavi me Snežnik pozdravlja,
sled pradavnih je gozdov.
Daleč stran od vsega hrupa,
lepi moj Mašun stoji,
skoz gozdove bela cesta ljubka,
pelje me med smrekami.
Mašun, Mašun, Mašun,
pravljični moj raj,
v tvoj objem jaz rad,
vračam se nazaj.
Mašun, Mašun, Mašun,
biser si med smrekami,
za dolge sive dni,
tu naberem si moči.
Ko pomlad obleče trate,
moj Mašun ozeleni,
tisoč rož poleti vabi v svate,
čar tišine kraj poti.
Na jesen smo lovci zbrani,
v koči je naš drugi dom,
smučamo pozimi vsi se radi,
čez poljano pravljično.