Glej jo, glej, kako nasmiha se,
še predobro ve, kako me žre,
da ne morem je le zase imet’,
jaz pa dal bi ji ves svet.
Glej jo, glej, kako se spet afna,
vsa prelepa in nališpana
mi na živce že pošteno gre,
da se vse vrti okrog nje.
Sploh ne vem, kako ta frača
mi zmešala je glavo,
me tako okrog obrača,
da mi včasih je slabo.
Vem, le njena sem igrača,
pa ne zmenim se za to,
vse dokler mi tale frača
greje mojo posteljo.
Vem, da enkrat bo prišel moj dan,
ko ji jaz bom rekel, da ne dam.
Do takrat pa raje tiho bom,
da me ne zamenja s kom.