Kje tista je pomlad, ko šla sva preko trat
v tihi brezov log prek pisanih preprog?
Je sanjal skriti gaj, cvetel zelen je mlaj,
je s krošenj belih brez šla pesem z nama v les.
Teh pesmi nisem znal, sem vprašati se bal.
Le kdo tako žgoli, zakaj se veseli?
V naročje si me skril in pesmice učil,
razkuštral mi lase in shranil nauk v srce.
Moj dedek tudi rad spominja se, ko mlad
raznežil je srce prelepe deklice.
Spomin na tisti čas, zatrese se mu glas,
v očeh mu solzi dve izdajata srce.
Še bova šla tja v log, še vandrala okrog,
še mi povedal boš, kako je biti mož.
Naj Bog ti zdravja da in vsega lepega,
pravnuka boš pestoval, za vedno mlad postal.