Sonce zgodaj vstalo je, dan budi se nov,
s polja zadehtelo je tisoče cvetov.
Žarek zlati posijal je na čebelnjak,
zdramil čebele, ki vse vesele poletele so na plan,
iščejo hrano, nektar al’ mano, delaven bo dan.
Z rož’ce na rož’co leta čebela,
pridno nabirati se ji mudi.
Z rož’ce na rožico vsa je vesela,
čim več v želodček svoj spravit hiti.
Z rož’ce na rož’co leta čebela,
pridno nabirati se ji mudi.
Ni ga lepš’ga, kot je cvet, v polju vse beli
in ki daje ajdov med, ki močno diši.
Lepše pesmi ni na svet, kot je šum čebel,
za gospodarja, za čebelarja, ki pred panji rad sedi.
Vse se mu smeje, sonce ga greje, ajda pa medi.