Vem, da me ne slišiš, čisto tih je zate svet
in če vse žrtvujem ti ne znam te sence vzet.
Včasih kar pozabim in pokličem te na glas,
ko pa se ne zdramiš, to me strese kakor mraz.
Slišim, ko kdo reče, da drugačen je moj sin,
da ne bom nikoli govoriti mogel z njim.
Zame pa si isti, kot otroci drugi vsi,
strah me je le tega, da te molk močno boli.
Nekaj pa dobro vem, govoriš lahko z dlanmi,
in naredil bom vse, da se to nekoč zgodi.
Tudi jaz kakor ti, naučil se bom tega
in potem si midva bova vse povedala.