Dan minil je kakor mnogi,
ki jih več nazaj ne bo,
a vseeno prav poseben,
želje nesel je v nebo.
Mi v očeh srebrna solza, se kot biser lesketa,
tam na pragu mati,oče,
mi v slovo pomahata.
Novim sanjam grem naproti,
s tabo srečna sem ,a vem
da na stari dom, družino,
pozabiti pač ne smem.
Zdaj nekje drugje mi tekel,
bolj počasi bo ta čas,
upam pa da kdaj boš rekel,
pridi ,greva k tvojim v vas.
Tam kjer je dom in korenine,
tudi del srca živi,
le kje gradovi so bolj lepi,
kot si rodna hiša ti.
Tam kjer je dom in korenine,
živi na starše lep spomin,
se vračala bom še v tiste kraje,
včasih sama, včasih z njim.