Moj oče, dober dan,
prinašam svojo dlan,
po mnogih dolgih letih,
ko tu si čakal sam.
Preslišal ta tvoj sin
je klice korenin,
govoril: “Saj še čas bo,
da s tabo posedim.”
Ko gledam tvoj nasmeh,
mi žal je iz srca,
zdaj vem, da jaz sem tisto,
kar svet še zate ima.
Morda ni daleč noč,
priznam, da me je strah,
da bil sem zadnja želja
v teh zgubanih rokah.
Za vrati, kjer živi jesen
cvetijo zadnje sanje
in mnogo se oči odpre
vsak dan samo še zanje.
Za vrati, kjer živi jesen
dovolj je le beseda
in rože z vrta, kjer nekdaj
mladost je zrla v maj.