Nad vasjo sem stal, dekle sem čakal,
tiha pozna ura je bila.
Mesec je sijal, se čuk oglašal,
veter je šumel polnočni spev.
Čakal sem vso noč, čeprav sem vedel,
da nikoli več ne bo prišla.
Prvi svit je že na polja legel,
sredi zrelih trav je čriček spal.
Danes po samotnih letih
vračam se v domači kraj,
pa čeprav tedaj sem mislil,
da ne bo me več nazaj.
Rad bi vedel, če je srečna,
rekel ji besedo, dve
in morda, če je še sama,
bi lahko ljubila me.