Iz ustnic hrepenečih poljub ji je vzel,
kot tisočkrat poprej jo prav nežno je objel
in tiho šepetal je, da kmalu vrne se,
ni vedel, da pod srcem spomin ji pustil je.
Na starem je drevesu srce narisano,
še vedno govori ji, da ljubil je le njo
in potok v lahnem vetru šumi kot tisti dan,
ko zadnjič božala je njegovo toplo dlan.
Dež, hladen dež neusmiljeno je rosil,
črni oblaki pobarvali so nebo.
Dež tisto pismo je močil, solze hladil,
ki jih točila je v slovo.