Pred tabo na kolenih hrepeneče sem obstal,
se droben mi obroček je v dlaneh zalesketal.
»Za vedno bova skupaj,« je ponavljalo srce,
a z žalostnim pogledom rekla si, da žal ti je.
Pod belim pajčolanom pozabi, da nekje
poročni zvon nekomu raztrgal bo srce.
Pod belim pajčolanom obraz naj tvoj žari
in nikdar naj kot mene spomin te ne boli.
Takrat sem prvič vedel, da srce lahko boli,
ljubezen da včasih razočaranje pusti.
Ko zdaj te vidim srečno, čutim, da bilo je prav,
čeprav nekje na duši mi poraz je obležal.