Nocoj boš spet ostala s hčerko sama,
ko bom s harmoniko odšel v svet.
Otožna noč rojeva se pred vama,
ker jaz ljudem grem svoje pesmi pet.
Nocoj boš spet minute dolge štela,
se spraševala, kdaj se vrnil bom.
Za mojo boš ljubezen trepetala
in bala se, kje hodil bom in s kom.
Moje pesmi vesele bi otožno zvenele,
če v mislih bi mojih vaju dveh ne bilo.
Ni ga vriska, ni petja dražjega od zavetja,
ki ga znova in znova pri družini dobim.
Nocoj te spet bo hčerka spraševala,
če si zaradi mene žalostna.
Z otroškim smehom upanje ti dala,
da še pred jutrom znova bom doma.