Nad vasjo sem stal in mesec je sijal
iz mehkih majskih trat dehtela je pomlad
veter je šumel uspavanko je pel
dol iz vasice slišim vrisk vesel
Sem stopil tja do kambrice
do okenca kjer luč gorela je
nevesta je bila vsa v belo oblečena
se mi je zdelo da je jokala
Na oknu cvel je nagelj rdeč
sem en’ga vzel ga v gumbnico pripel
to bil je moj spomin odšel sem daleč z njim
a danes nad vasjo spet sam stojim
Sem zvedel od ljudi da ona srečna ni
da večkrat kane solza svetla iz oči
tolažit je ne smem nazaj v mesto grem
tam čaka me dekle ki ljubi me