Tipke božal je nežno, kakor da v nje zaljubljen je
in z občutkom je vlekel meh, kot da mu pomeni vse.
Glasba nežna, čuteča, iz njega se razlila je,
tam na ulici je stal in igral.
Vsak se tam je ustavil in mu prisluhnil vsaj za hip,
nekaj mu je drobiža dal, kdor začutil je utrip.
Marsikdo si je mislil, glej revež je in siromak,
gllej, nad njim si je predstavljal siv oblak.
Vendar pa ni tako, fant je bil srečen in vesel,
saj bil je brez skrbi, četudi bolj skromno je živel.
Ulica dom njegov, bratje prav vsi ljudje
in pa le glasbi vso predano je srce.