Kadar zvečer se vrneš domov, svet ustavi se,
žametni mir preplete naš krov, vse drugače je,
luč se prižge sred pustih bregov, iskra zagori,
spet družina se naša v sreči zbudi.
Kadar z roko mi greš preko las, vztrepetava spet,
večkrat tako ustavi svoj čas, nič ne štejva let,
vse mi pove tvoj sončni obraz, skupaj eno sva,
kot da prvič našla sva drug drugega.
Vedno ostani srečen z menoj,
tvojo ljubezen čutim povsod,
vedno ob strani zvesto mi stoj,
da skoz viharje si najdeva pot.
Kadar pri nas spet prazniki so, se objameva,
mili tvoj glas mi boža uho, malo skupaj sva,
mnogo besed ni treba za to, kar občutiva,
ko vsi skup poletimo na kraj sveta.