Nad gorami zlata zarja ziblje v spanje sončen dan,
ne pomeni nič mi tak večer, pa čeprav krasan.
Soncu sem zaprla vrata , v zvezde več se ne ozrem
in v sobi najini luči skoraj ne prižgem.
Vrt za hišo zdaj sameva, jablane ne zacveto,
vsepovsod se vidi, da več ni znane jim dlani.
Sinko včasih me pogleda, vem kaj vprašal bi me rad,
tudi on še sanja, da v nočeh sliši tvoj korak.
Moje rože na gredi pa dehte,
kakor kri so rdeče, nikoli ne vene.
Vsak dan sklonim se k njim in zaihtim,
sama s šopkom na znano pot hitim.