Prepozno je za vrtnice rdeče,
prepozno je za srečo najino.
Pa vendar še en cvet bi rad podaril
ti za spomin na vse, kar je bilo.
Zakaj, zakaj odšla si brez slovesa?
Vsaj par besed lahko bi rekla mi.
Sem mnogo let se spraševal in upal,
da iskrica se spet prižgala bi.
Oprostil sem, ker si me zapustila,
pozabil ne, kako bolelo je.
Če rada kdaj se k meni bi vrnila,
prepozno je, zdaj v srcu kamen je.