Če se sprašujem, kdaj bom nekoč odšel,
vedno si rečem: »Bolje, da ne vem.«
Morda pozimi bo ali na pomlad,
v dnevu poletnem ali na jesen.
Spomladi prehudo vzeti je slovo,
travnik po košnji kliče za vasjo;
in kdo v poletnih dneh bi pšenico žel,
pel bi na vasi, če bi jaz odšel?
Ne morem na jesen se poslavljati,
zrelo se grozdje s trt mi zasmeji;
sadove dela rad bi pozimi užil,
nove pomladi spet se veselil.
Je vsak letni čas življenja okras,
zato se vsak dan kot otrok veselim.
Sem sklenil, da bom še jaz sto let in več živel,
a kdaj bom odšel, vedeti ne želim.