Že zgodaj zjutraj je petelin zapel,
pri moji ljubici sem srčece si grel,
pri moji ljubici sem srčece si grel.
Počasi treba vstati bo,
oče tvoj ne ve za to.
Oče tvoj ne ve za to, ne ve za to,
kako je nama b’lo lepo.
Nič naj te ne skrbi, le kaj bi bilo,
prav milo me pogleda, reče mi tako,
prav milo me pogleda, reče mi tako:
»Oj, fantič moj, le pridi še,
ključ obešen v veži je.
Ključ obešen v veži je, v veži je,
odpira vrata kamrice.«
Minula leta so, bilo je lepo,
očeta sem poprosil za tvojo roko,
očeta sem poprosil za tvojo roko.
Saj zdaj on nič več jezen ni,
v zibki se mu vnuk smeji.
V zibki se mu vnuk smeji, vnuk smeji,
srce od sreče mu drhti.