Včasih sem, včasih tja sva vandrala,
včasih tu, včasih tam zapela sva,
je bilo, kamorkoli sva prišla,
dobre volje dovolj za koša dva.
Na skrivaj, kdaj pa kdaj mežikala,
da dekleta so zardela vsa,
eden drugemu vse zaupala,
saj prava sva prijatelja.
Jaz in ti (ti in jaz) spet na vas,
klobuk v rožicah, prav lep okras.
Poješ ti (pojem jaz) na ves glas,
dekleta gledajo od kod ta bas.
Jaz in ti (ti in jaz), bil je špas,
še vino vpraša me: “Kam šel je čas?”
Gledaš ti (gledam jaz) svoj obraz,
od vseh spominov zadrhti mi glas.
Kaj mi mar, če sem zdaj že siv in star,
saj po srcu sem mlad, kot še nikdar.
Vriskam, pojem si, kar se da glasno,
se pod brajdami skrijem v senčico.
Kaj mi mar na tem svetu ves denar,
kaj mi mar, saj sem sam svoj gospodar.
Daj, preveriva, če še sod drži,
izpijva ga na zlate dni.