Na mojih spominih nabira se prah
in nimam poguma, prežema me strah,
da bi bolečina se zopet vrnila,
če prah, pajčevine bi odstranila.
Spomini so lepi, prekrasni bili,
a s težko grenkobo s teboj so odšli.
Sva s trmo zadala drug drugemu rane,
sklenila: bo bolje, če vsak sam ostane.
A pridejo trenutki, ko pojavi tvoj obraz se,
ko ihte vprašam se, kje sva ti in jaz.
Trenutki, ko zbudila, vrnila bi spomine,
bi oprostila, zacelila bolečine.
Ob kakšnem večeru odmaknem zastor
in vidim nesmisel za najin razdor.
A časa nazaj prevrtet’ se ne da,
se več ne poznava, drugačna sva oba.