Smo se zbrali prijatelji stari, da še enkrat nazdravili bi
tistim časom nekdanjim, prijetnim, ki za vedno so nekam odšli.
Zdaj vsak po svoje vsak svoje stezice ob večerih ubira kar sam,
morda k večjemu v plehu v dvoje gre skozi vas, glejte kakšnega imam.
Zaplešite, zapojte z nami kakor tiste srečne dni,
ko denar in stil moderni še razdvajal ni ljudi.
Zaplešite, zapojte z nami, naj spet nocoj bo kot takrat,
ko v srcu je bilo veselje in človek vsak kot bratu brat.
Mi pa sorte še vedno smo takšne, da dobimo se v krčmi gredoč
in premlevamo kdaj ob kitari, ko že spušča se temna ta noč.
Tiste zgodbe nekdanje poletne, kakor eno še vsi smo bili
in na ples v prvem mraku večera smo že skupaj odhajali.