Okna zaprašena, cvetje ovenelo,
vabijo pogled h koči nad vasjo.
Tam nekoč otroško petje je zvenelo,
zdaj pa le še oče sam gleda v nebo.
Kje ste zdaj, otroci? Mar ste pozabili
na svoj rodni dom, kjer samevam zdaj?
Vem, da vas vabilo je veliko mesto,
vem, da vas nikoli več ne bo nazaj.
Zdaj sem samotar, ujet med stenami,
kot bi bil mornar, ki pluje brez smeri.
Če bi šla z menoj, bi skupaj našla pot,
a vem, da je že dolgo, kar si šla od tod.