Ko škrjanček je zapel,
k meni stisnila se je,
na uho mi šepnila,
da bi rada spala še.
Sončni žarek se igral
je med njenimi lasmi,
vsako jutro sem priznal,
da za mene druge ni.
Moj edini greh je bil,
da preveč sem rad imel,
vsak trenutek z njo delil,
pa mogoče ne bi smel.
Rekla je, da jo dušim,
da še ni pripravljena,
naj kar drugo si dobim,
bodiva prijatelja.
Mali škrjanček še vedno ob jutrih zapoje,
milo žgoli, da zbudilo srce bi se moje,
moje srce pa kot hladen je kamen postalo,
ker je jokalo preveč za njo.
Poj mi, škrjanček, mogoče se kdaj bo vrnila,
pesmi prelepe mogoče še ni pozabila,
leti pod okno do nje, ki me je zapustila,
reci, da čakam še vedno jo.
Včeraj sva se srečala
in pogled sem njen ujel,
z njim mi je povedala,
da morda sem prav imel.
Zdaj spet upanje gori,
čakam na en sam migljaj,
pa bo vse tako, kot prej,
čas se bo vrtel nazaj.