Ko zvečer sama sem doma
v topli postelji,
luna mimo okna privesla,
že manem si oči.
Za omaro nekaj zaškreblja,
v hipu budna sem,
grabi me vse hujša panika,
kaj storiti, ne vem.
Miši, miši, miši se bojim,
grozno se bojim, grozno se bojim.
Tresem se in vpijem na pomoč
tam na mizi celo dolgo noč.
Miši, miši, miši se bojim,
kam naj zdaj zbežim, kam naj zdaj zbežim?
V posteljo nazaj ne upam si,
kaj če name skrita kje preži?
Zunaj je že petelin pel
pesem jutranjo.
Mene spanec je hudo prevzel
in miško prav tako.
V miru in tišini sva obe
sanjali sladko,
jaz na miš požvižgala sem se,
ona name prav tako.
Sicer pa …