Tam za soncem se ne zbudi, šla je kar brez slovesa,
on pa objokuje jo sam, manjka mu ljubljena dlan.
Srečna sta čakala nov dan, da se zaziblje zibka,
neko jutro z njunih se sanj žalosten zdramil je sam.
Šlo tako mnogo je let, dolgo je sam ostal,
in šele v starosti spet eni ljubezen je dal.
A nikdar prstana ni njenega z roke snel
in nikdar ni prebolel, da mu jo Bog je vzel.
Slišal sem pri mnogih ljudeh, mož je bil trdne vere,
rekel je da sredi nebes čaka ga njeno srce.