Včasih mislim, da Bog mi je glas
podaril zato, da pel bi za njo
in da pesmi ljubezen rodi,
da brez nje se prav nič ne zgodi.
Včasih čutim, da v prsih tišči,
me nekaj duši, zato, ker je ni,
gledam vrata, ki se ne odpro,
čakam noč za nočjo.
Včasih tečem po istih stezah
in nosil lahko bi njo na rokah,
a v spominih vse bolj mi bledi,
vse bolj drobna in lahna se zdi.
Včasih rad bi veselo zapel,
pozabil na vse, se dobro imel,
pa brez nje nič me ne veseli,
vse se prazno mi zdi.
Če lahko bi me slišala,
če še tu bi z menoj bila,
glavo kodrasto bi nagnila postrani,
me gledala …
Še pogrešam sijaj v očeh,
še pogrešam iskren nasmeh,
naj gre pesem za njo
po tistih neznanih poteh.