Kot reka deroča, je naše življenje,
preliva prek’ skal se in vseh čeri.
Je polna ljubezni in hrepenenja,
kjer so poljubi, tudi laži.
Včasih gre mirno, preko ravnice,
z njo se spokojno sonce igra.
Kot da nikdar bi ne blo tu krivice,
mirna in tiha je pesem srca.
In ko nekoč do morja pride,
in ko nekoč konča se vse.
Neka njena noč zaide,
ostane le upanje.
Saj ko nekoč do morja pride,
ko nekoč konča se vse.
Ena misel še ostane,
da ljubezen ne umre.
Ko se prelije, čez skalne brzice,
mnogo poti je, brezpotja in zmot.
Tamkaj v iskanju edine resnice,
tam kjer je ni, ona najde si pot.
Strele, viharji, ji niso prepreka,
z novo nevihto močnejša je vsa.
Kmalu po tem, spokojna je reka,
mirno spet teče, v strugi želja.