Bil je čas, ko sem spoznala, da v resnici pravljic ni.
Kar čez noč junaki moji v skrinjo so spominov šli.
V kotu postelje osamljen je medvedek obsedel,
le še kdaj mi kot v otroštvu je z mehkobo dušo grel.
S tistim jutrom, ki prineslo mi je tebe, sinko moj,
sem verjeti spet začela v mali svet pozabljen svoj.
Pri blazini moj medvedek čaka nate vsak večer
in želim ti, da še dolgo bi v njegovo moč verjel.
Sanjaj, moj sinko, o rožah,
ki znajo smejati se na ves glas,
sanjaj o soncu, ki s toplimi prsti
dotika se mehkih ti las.
In o sinički, s katero lahko
kdaj na oblačku zaspita sladko.
Srčece moje, sanjati v dvoje
s tabo mi res je lepo.