Kaj me gams opazuješ, strela se nič ne bojiš,
mar usodi kljubuješ, ko nad prepadom tih stojiš.
Ali pa čakaš dano, da reši te bolečin,
srčno ozdravim ti rano, da mirno spal boš vrh planin.
Pogledam ga, vidim podobo svojo,
kot da bi jaz, tam nad prepadom stal.
Nikogar ni, ki bi zdaj name mislil,
nikogar ni, ki bi se zanj zdaj bal.
Storil sem dva koraka, on pa na skali je stal,
vedel je kaj ga čaka, če bi le hotel bi zbežal.
Strel pretrga tišino, gamsa pogoltne prepad,
pada, pada v globino, tja kaj zares je želel spat.