Mrak počasi pada, zopet sva sama
in večer odpira se le za naju dva.
Kamrica podstrešna čaka naju zdaj,
daleč proč od vseh ljudi čaka naju raj.
Vsak večer, ko greva midva z možem spat,
stroga tašča hodi še mimo najinih vrat.
Kar naprej ropoče, vmes pa godrnja,
da vsi drugi spimo že, ona pa gara.
O, ljuba tašča, Vi, saj dobro vem, da nevoščljivi nama ste,
ker rada imava se in nama sreče v dvoje ne privoščite.
A tudi Vi nekoč težko čakali ste, da pride temna noč,
da s svojim dragim bi ljubezni srečo uživali.
Naša tašča čedna je kot njega dni,
kljub temu pa dolgo že reva sama spi.
Tast se naveličal sitne je žene,
drugo si je poiskal, zdaj mu dobro gre.