Na moji samotni poti so snežinke padale,
meni srce je zamrlo, ko štela sem tvoje korake,
ki so se drobni, hitri izgubljali v snegu takrat,
čakala sem, da se boš ozrl, a šel si svojo pot.
Na moji poti zdaj štejem korake svoje,
štejem letne čase, ki so ostali za mano.
Poljana bela privablja me, pomirja,
ne čuti strahu, bolečine, da mine, vse mine.
Moram ga pozabiti, tisti dan, ta večer,
prinesel je bolečino, globoko v srce me je ranil.
Ko padajo spet snežinke, jih gledam in mislim si:
»Minilo je, čas gre naprej, a takrat bolelo je.«
Poljana bela privablja me, pomirja,
ne čuti strahu, bolečine, da mine, vse mine,
ne čuti strahu, bolečine, da mine, vse mine.