Nekje na križpotju cest raste visoko, samotno drevo,
korenine kot močne so vezi z zemljo.
Na obrežju sam stojim ob življenja reki tam
in v valove strmim iz dneva v dan.
Ko zima oklene deželo, se s snežnim viharjem bori,
upogiba k tlom veje z bolečino si.
Drugič spet ga sonce žge, na vročini se suši,
brez opore vse bolj se krivi.
Včasih tudi človek je kot samotno to drevo,
brez prijateljskih vezi sam nekje živi.
Nekje na križpotju cest raste visoko, samotno drevo,
korenine kot močne so vezi z zemljo.
Na obrežju sam stojim ob življenja reki tam
in v valove strmim iz dneva v dan.
Toda kdor prebiva sam, išče sreče si zaman,
sredi širnega sveta vedno bolj je sam.
Če drevo samotno boš, te podre vihar nekoč,
raje vsakomur roko vedno daj toplo.