Dve let’ in pol sva se midva ljubila,
dve let’ in pol sva midva srečna b’la,
al’ božja roka naju je ločila,
sam bog ve, se vidiva še kdaj.
Bim bam bom pojejo
v tih večer zvonovi,
bim bam bom, njihov glas
pride do srca.
Marsikdo se ozre
v temne vaške line,
naskrivaj mu v očeh
solza zaigra.
Prijatelja zdaj več ni,
zemljica ga krije,
a njegov zlati glas
vedno še živi.
Ko je pel ves vesel,
srca je razvnemal,
dokler mu ni zapel
navček za vasjo.
Bim bam bom, bim bam bom
pojejo zvonovi.
Bim bam bom, bim bam bom,
žalostno slovo.
V zadnji dom spremljajo
milega nam slavčka,
glas njegov kot spomin
skrije se v srce.