Barke se na morju zibljejo,
sence mesta v vodi plavajo,
ob pristanu sto luči
v tiho noč kot sij žari.
Val za valom čez čeri vesla,
zvezde so spustile se z neba,
a na vrhu jambora
veter se igra.
Po obrežju s tabo se sprehajam,
bolečina v prsih stiska me,
ena sama noč je le pred nama,
saj na belo ladjo vračaš se.
Ko odplul boš daleč v širni svet,
zvezde bodo ti vodnice spet,
a tvoj dom bo vsak pristan,
pa čeprav tako neznan.
Tvoj prijatelj rdeč svetilnik bo,
kot neskončna morje in nebo,
sreča moje pisemce,
ki čakalo bo na te.