Kako le hitro čas beži,
zaraste skoraj vse sledi.
Nekoč, že davno tega je,
sem zrezal v drevo srce.
Kot večna ura, sem dejal,
bo ta spomin na te ostal,
saj sva bila zaljubljen par,
želela sva pred oltar.
Zdaj z njim narava se igra,
izbrisati se več ne da,
le čas zacelil rane je,
zdaj nisi več dekle.
Na te spominjalo me bo
srce izrezano v drevo,
saj Bog že ve, da rekla sva:
»Ljubezen se ne konča!«
A ti, prešmentano dekle,
vezi pretrgalo si vse,
spomin na te pa nosi še
osamljeno srce.