Dekle je zajemalo z vedrom vodo,
v bistrem studencu vodico hladno.
Na vej’ci pa droben je ptiček sedel,
takole je deklici pel:
»Če voda v potoku skali se kedaj,
gotovo izbira si drugo tedaj!«
Studenček, studenček, zakaj se kališ?
Oj, fantič, zakaj mi grešiš?
Oj, ptica ti grda, kaj lažeš mi ti,
peruti, če mogla, pristrigla bi ti.
Jaz dobro vem to, da me ljubi tako,
da me nikdar zapustil ne bo.
Minilo, minilo je leto in dan,
dekle je hodilo po vodo vsak dan.
Zakaj se je danes studenček skalil?
Gotovo je fantič grešil.