Po gozdu se tiho sprehaja srnjak,
v daljavi ga kliče glas nežen, mehak.
Na jaso kraj gozda ga vodi srce,
saj srnica morda čaka ga že.
Ob jasi kraj gozda pa lovec sedi,
kot srne glas nežno piščalka zveni.
Med drevjem vabeči glasovi done,
da urno utriplje srnjaku srce.
Ko v zarji večerni žarijo gore,
ga krogla zahrbtna zadene v srce.
Iskal je ljubezen, prevaran je bil,
na jasi rože s krvjo je zalil.