Zarja triglavske planine
s poljubom zlatim zbudi,
naš očak na vrh strmine
pozdravlja vse svoje ljudi.
Od ravnice pa do morja
slovenski rod še živi,
tja do sinjega obzorja
pokončno kot skala stoji.
Slovenija, Slovenija,
že tisoč let si naš najdražji dom.
Slovenija, Slovenija,
ostani raj pod Triglavom.
V naših so domovih skrite želje in solze,
s trpko bolečino so polnile nam srce,
v naših so domovih skrite pesmi davnih dni,
v pisani majolki vsi napevi spravljeni.
Naj nikoli ne zaide
pomlad in z njo lepi maj,
naj cveto slovenske lipe,
naj večno krasijo naš raj.