V oštariji smo ga malo pili
in moževali in se hvalili,
korajžni se ničesar ne bojimo,
saj dedci res smo ena a.
In že leteli smo z letalom pod nebo,
saj stavil sem, da skočim s padalom na zemljo.
Oj, ti presneta reč, korajža šla je preč,
če preživim, ne stavim nikdar več.
Nad oblaki bilo pa je res lepo,
vse okoli nas modro le nebo.
A pilot dal je znak, zdaj skoči dol Slak,
daj pokaži, da si junak.
In hop, kar bo, pa bo, odrinem na zemljo,
povem vam po resnici, prekrasno je bilo.
Izgine kar na mah ves tisti grozen strah,
da večno bi letel, sem si želel.
Padalo se odpre
in čas ustavi se,
prečudovit razgled
na moj dolenjski svet.
Ostal bi kar tako
med nebom in zemljo,
če me po cvičku ne bi žejalo.