Ob srebrni reki stari mlin,
utrujeno kolo se še vrti,
let že mnogo se jezi pod njim
ujeta reka kot teman spomin.
Na mostiču mlinar sam stoji,
kolesja čas mu zgubal je obraz,
kot iz valov preteklost zašumi,
v očeh se grenka solza zablesti.
Prav tu nekoč je deklico objel,
mladostne sanje vse ji razodel,
srebrna reka pa pustila ni,
da človek srečo si ob njej deli.
A zjutraj na mostiču bil je sam,
v valove jezne gledal je zaman
in čeprav jim je najdražje dal,
je pri srebrni reki sam ostal.