Ko hiše po pristanih vse zaspe,
na morje se odpravi barka
in spremlja temna noč jih le molče,
skrivnostna, dobra, stara znanka.
Neslišno barka prek valov drsi,
tja daleč na odprto morje,
ko se povsod gladina umiri,
potone v temi še obzorje.
Ribič hvali svoje modro morje,
dobro morje, polno vseh darov,
toda včasih grenko je obzorje,
če se vrača praznih rok domov.
Nastavil ribič mrežo je okrog
in vanjo z lučjo plen privabil.
Še preden ga odnese morski tok,
na barko ves ulov pospravi.
Utrujen vrača ribič se domov,
pozdravljajo ga le galebi.
Zaspano zjutraj zlekne se pod krov,
še ena noč je zdaj za njimi.