Jutri pojdem pod Golico, kjer livade spet cveto,
žlahtno utrgam si cvetlico, dečvi za spomin naj bo,
pod gozdovi vse beli se, kot bi sneg še maja pal,
pa cvetijo le narcise, ki jih zate bom nabral.
Na Koroško čez Golico
bel oblak v pozdrav hiti,
dečvi moji to cvetlico
onstran hribov nesi mi.
Gledam dolge proge bele, riše jih jekleni ptič,
ko leti čez naše Sele, kjer doma je moj deklič,
da mi je leteti s tabo in pozdraviti ljudi,
šopek cvetja vzel bi s sabo, trosil ga na sred’ vasi.
V Selah zdaj že večeri se,
dečve pojdejo domov,
vzemi s sabo te narcise,
sonce v njih pod rodni krov.