Čeprav je skromen in neznan,
čeprav pokrit je s slamo,
zagledal v njem sem luč sveta,
poklical prvič mamo.
Čeprav le steza tja pelja,
čeprav ga čas razjeda,
še vedno tam sem le doma,
kjer starša me čakata.
(Dom) dom, (moj) dom (moj dom),
je moje tiho zavetje,
(dom) dom, (moj) dom (moj dom),
moj studenec je želja.
(Dom) dom, (moj) dom (moj dom),
ko zaslišim mamino petje,
(dom) dom, (moj) dom,
vem, da mi ni mladost ušla.
Čeprav je redko obiskan,
čeprav ob gozd postavljen,
razpre se kot odprta dlan,
nikoli ni pozabljen.
Čeprav odšli smo v mesto vsi,
čeprav je ves osamljen,
ves po mladosti zadiši,
ko vrnemo spet se mi.